Zlatoporočenca Angela in Ivan Fekonja iz Zg. Porčiča

V soboto, 27. decembra, sta v krogu domačih in prijateljev praznovala zlato poroko Angela in Ivan Fekonja iz Zgornjega Porčiča. Kot je že stalni običaj, sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi Sv. Trojice, kjer je najprej potekal civilni obred, ki ga je ob asistenci Barbare Cvetko, opravil župan Darko Fras in jima je v imenu občine, ob nazdravljanju s Trojiško penino, čestital ter izročil priložnostno darilo in zlatoporočno listino. Cerkveni obred je, ob darovani sv. maši in ob asistenci p. Jureta in duhovnika Janija Družovca, opravil župnik pater Bernard Goličnik. Cerkveno slavje so s petjem, ob spremljavi organista Andreja Dvoršaka, popestrili pevci Kulturnega društva Sv. Frančišek Sv. Trojica.

Življenjsko zgodbo zakoncev, je ob civilni poroki predstavila Barbara Cvetko, ki je med drugim povedala: »V Zgornjem Porčiču, natančneje v ulici, ki ji tamkajšnji stanovalci še danes rečejo ''Duncgasa'', se je 31. maja 1940, očetu Romanu in materi Mariji Perko, kot druga rodila hči Angela. Pred njo sta povila, zdaj žal že pokojnega brata Romana, nekaj let kasneje pa se jima je pridružila še sestra Marjeta. Osnovno šolo je obiskovala v takratnem Gradišču. Po koncu osnovne šole pa je namesto srednje šole opravila tečaje šiviljstva, kuharstva in kmetijstva. Doma ni dela nikoli zmanjkalo, saj so imeli nekaj zemlje in živine, ko je bilo potrebno je hodila na tavrhe ali s kolesom v Maribor vozila skuto, kislo smetano, jajca, vino, kakšno steklenico domačega žganja, tu in tam pa tudi kakšno kokoš.
Ivan se je rodil, kot šesti otrok materi Rozaliji in očetu Karlu Fekonja, 10. novembra 1940 v Lenartu. Pri domačem ognjišču so ga že čakali bratje Drago, Vladko, Friderik ter sestri Ludvika in Anica. Za njim sta starša povila še Mimico, Ludvika, Rudeja, Andreja in Avgusta. Po očetu so vsi imeli še starejšega brata Vida, ki pa je živel drugje. Skupno je bilo 12 otrok, od teh jih sedaj živi le še pet. Ker sta bila starša kmetovalca- viničarja so se veliko selili in tako so se preselili v Mali dol, pri Jakobskem dolu, kjer je Ivan tudi končal osnovno šolo. Kasneje se je nameraval vpisati na srednjo kmetijsko šolo a se ni. Zato se je zaposlil na KZ Pesnica. Kot vsi mladi fantje je moral opraviti tudi obvezno 24 mesečno služenje vojaškega roka, najprej v Užicah, na to pa v Pančevem. Po vrnitvi domov je še nekaj časa delal v Pesnici, nato eno leto v podjetju Konus Slovenske Konjice, po tem pa se je zaposlil v Mariborski livarni Maribor kot vzdrževalec, kjer je dočakal upokojitev.
Ker je življenje nepredvidljivo, tudi Ivan in Angela nista pričakovala, da ju bo ljubezen srečala tam kjer sta najmanj pričakovala. Angela je hodila na tavrhe tudi po ''lopatki'', kjer je Ivan takrat stanoval pri bratu Frideriku. Tako je preskočila iskrica in svojo ljubezen sta okronala 26. decembra 1964 kot zadnji par, ki se je civilno poročil v Gradišču, saj nato nekaj časa tam ni bilo civilnih porok. Cerkveni obred pa je potekal v cerkvi Sv. Trojice, 2. januarja 1965, kjer ju je poroči pater Salezij Glavnik. Gostijo so imeli nato na Perkovi domačiji v Zgornjem Porčiču.
Skupno življenje sta začela pri Angelinih starših, kjer sta se jima rodila hčerka Štefka, dve leti za njo pa še sin Dušan. Ko sta zmogla, sta kupila sosednjo parcelo, na njej zazidala hišo in se leta 1969 preselila na svoje, tam pa povila še sina Andreja. Ivan je vsak dan hodil na delo v Maribor, najprej s kolesom, nato pa z avtobusom, Angela pa je ostala doma in skrbela za hišo in otroke. Kar nekaj časa sta imela tudi nekaj živine, da je bilo doma vedno nekaj mleka, jajc in tudi kakšen kos mesa. Kot se življenje hitro obrača, so si tudi njuni otroci ustvarili svoje družine in ju obdarili s šestimi vnuki: Nino, Jernejem, Klemnom, Sašom, Evo in Maticem. Prvi štirje so bili doma, kjer je zanje skrbela prav babica Angela. Pred dvema letoma sta dobila tudi prvega pravnuka Gala, ki ju sedaj razveseljuje s svojimi obiski.
Oba sta večino časa posvetila domu in otrokom, sta pa našla čas tudi za druge dejavnosti. Angela je že dolga leta članica Krajevne organizacije Rdečega križa v Sv. Trojici. Oba sta bila dolga leta predana krvodajalca, za kar sta navdušila tudi svoje otroke in njihove partnerje, zdaj pa to tradicijo nadaljujejo tudi vnuki. Na podlagi te družinske krvodajalske tradicije je družina Fekonja letos dobila tudi posebno občinsko priznanje. Ivan je sedaj že nekje šest let član župnijskega pastoralnega sveta, že pred tem pa je pomagal tudi pri postavljanju novih orgel v naši župnijski cerkvi.«
Praznovanje so zaključili v veselem razpoloženju v Gostilni Šenekar v Spodnjih Ivanjcih.