Zlatoporočenca Žižko iz Sp. Verjan

V življenju nisva nikoli praznovala kake življenjske obletnice. Prav zato sva se tokrat odločila, da skupaj s sorodniki in prijatelji praznujeva zlato poroko. Tako sta povedala zakonca Marija in Jakob Živko iz Sp. Verjan pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, ko sta v cerkvi Sv. Trojice potrdila svoj 50 letni zakonski stan. Ko je običaj sta najprej pristopila k civilnemu obredu, ki ga je v cerkvi opravil domači župan Darko Fras, njuno življenjsko zgodbo pa je predstavila Barbara Cvetko. Župan jim je ob čestitki izročil spominsko listino in priložnostno darilo, nazdravili pa so s trojiško penino Martin, katero prideluje družina Marjana Klobasa IZ Svete Trojice v Slovenskih goricah.

Cerkveni obred je ob pozni maši, ob somaševanju p. Jureta, opravil župnik p. Bernard Goličnik, ki je zakoncema in njunim svatom namenil nekaj lepih besed. Slovesnost je s petjem pod vodstvom organista Andreja Dvoršaka popestril cerkveni pevski zbor Sv. Frančišek, pri oltarju pa je nabožno pesem ob igranju na kitari zapel Izidor Ploj.

Zakonca sta se poročila 19. oktobra 1963. leta v Cerkvenjaku. Marija se je rodila v družini 11 otrok, 12. avgusta 1944, v družini Fekonja v Oseku. Imeli so svoj dom in le 2,50 ha zemlje, kar ni dajalo družini dovolj za preživetje. Tako kot vsi otroci številčnih družin, je tudi Marija že zgodaj pasla živino in hodila na »taverh«, dnino, k večjim kmetom. Da bi postala svoj gospodar se je pri 19-tih letih poročila z Jakobom Žižkom, ki se je rodila 1. maja 1934. leta v Župetincih. Rodil se je v želarski družini 4 otrok. Ko mu je bilo 6 let , mu je umrla mati. Kot otrok je moral h kmetu za pastirja. Ker ni imel kam iti je po osnovni šoli služil za hlapca. S pomočjo prijateljev pa je prišel do redne službe v Rudniku svinca v Mežici, kjer se je tudi upokojil. Po poroki sta si z ženo Marijo v Mežici poiskala stanovanje in živela skupno zakonsko življenje. V družini so se jima rodili trije otroci, živita pa le sinova Franjo in Edvard, ki sta si ustvarila družini in ju obdarila 3 vnuki. Srečna sta da imata svoj dom. Po upokojitvi moža sta se posvetila delu na posesti, kjer sta redila živino in prašiče. Marija nam je ob koncu našega pogovora dejala: »Srečna sva, da sva še oba , čeprav oba dajejo bolezni.« Slovesni zaključek slavja se je odvijal na Turistični kmetiji Breznik v Komarnici.«