Zlatoporočenca Ana in Janez Anžel

Kako hitro mineva čas, sta nam dejala zlatoporočenca Ana in Janez Anžel iz Zgornjih Verjan pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, ko sta v krogu svojih najbližjih in sorodnikov praznovala zlato poroko. Kakor prvič, tako sta tudi tokrat svojo 50 letno zakonsko zvestobo potrdila v cerkvi Sv. Trojice, kjer je tokrat v njej potekal civilni in cerkveni zlatoporočni obred.

Civilnega je, ob pomoči Barbare Cvetko, opravil župan občine Sv. Trojica v Slovenskih goricah Darko Fras. Ob tej priliki je zakoncema ob čestitki izročil priložnostno darilo in zlatoporočno listino, ter nazdravil s Trojiško penino, ki jo prideluje vinogradniška družina Marjana Klobasa.

Posebno ganljiv je bil cerkveni zlatoporočni obred, ki ga je ob darovani sv. maši opravil brat zlatoporočenca pater Lovrencij, ki je v svoji pridigi, rekli bi lahko tudi nagovoru zalatoporčencema, razglabljal o ljubezni. Kot je dejal, je ljubezen tista, ki združuje ljudi, in je tako tudi združevala zakonca Ano in Janeza.

Oba zakonca sta se rodila v Zgornjih Verjanah, Ana 1943. leta, Janez pa 1939. leta. V zakonu so se jima rodili trije otroci, ki so si ustvarili družine in ju obdarili s 6 vnuki. Najbolj sta vesela obiskov svojih najdražjih, ki ju pogosto obiskujejo. Domujeta na posesti, ki sta jo podedovala po starših in se vse življenje ukvarjata s kmetovanjem. Kmetovala sta na srednje veliki, sedem hektarjev veliki kmetiji. Kot sta povedala, jima je bilo kmetovanje pisano na kožo. Vesela sta, da imata v hčerko Ireno in zeta Jožeta Majeriča naslednika, ki nadaljujeta s kmetovanjem. Kolikor jima dopušča zdravje, še rada poprimeta za vsako kmečko delo. Ana svoj prispevek obema družinama izkazuje z vodenjem gospodinjstva. Njeno posebno veselje je peka kmečkega kruha in drugih dobrot v krušni peči, med njimi tudi kvasenice, ocvirkovke in slovite prleške »gibance« ali gibanice. Ana ima tudi neprijetne spomine na kmetovanje v preteklosti. Ker starša nista zmogla izpolniti obvezne oddaje kmetijskih pridelkov, so očeta zaprli in ga poslali na prisilno delo na področju Kočevja. Očeta je pogrešala kmetija, žena in še najbolj otroci. Ko smo ju povprašali, kaj ju je vezalo v zakonu sta dejala, da je to bila ljubezen, otroci in skupno delo na kmetiji, ki sta ga z veseljem opravljala. Kakor je v teh krajih navada, sta praznovanje zaključila s svatovsko večerjo v Gostilni Šenekar v Spodnjih Ivanjcih, kjer sta tudi zaplesala.